Strupena nevesta

Literarni performans

Predstavitev zadnje prozne knjige Tomislava Vrečarja, ki j eizšla pri založbi Center za slovensko literaturo, v zbirki Aleph, 2018.

Nastopajo: Borut Petrovič (glas), Jakob Šfiligij (glas), Tomislav Vrečar
(glasba, interpretacija)

O knjigi:

Naracije droge in njenih uporabnikov ter drugih razsežnosti variirajo od fascinacije nad drogo,
izkoriščanja drugih stanj zavesti za produciranje drugačnih pisav ali umetnosti (kot so Michauxova
ustvarjanja pod vplivom meskalina), do upovedovanja zasvojenosti, destigmatizacije zasvojenca in s tem
tudi kritike medicinskega in družbenega diskurza. Da bi za prozo, zbrano v Strupeni nevesti Tomislava
Vrečarja dejali, oziroma jo označili kot opisovanje zasvojenosti, bi bila grda redukcija. Strupena nevesta,
prozno delo, ki učinkuje fragmentarno in pogosto celo poetično, je eksploziven, tesnobo vzbujajoč
vulkanski izbruh glasov o zasvojenosti, njenih okoliščinah in posledicah, o skrajni razčlovečenosti,
izoliranosti, marginalnosti, samoti. Tako kot Burroughs (skupaj z Ginsbergom in Rimbaudom
inkorporiran v Vrečarjev zapis z naslovom Moderna galerija (zasvojenosti) ne prizanaša z jezikom
fiksanja, heroina, odtegnitvenih kalvarij, fekalnosti, krvi, samoprezira. Čeprav tekst izhaja iz izkušnje
droge oziroma drogiranja, se stopnjevano preobraža in razvija v čiste fantazme tesnobe, eksistenčne
negotovosti in kaosa. Skoraj kot pisna podoba Munchovega Krika.

Silvija Žnidar, Lud Literatura, 2018